Če se neprilagojeni naglo vzpnemo na višino, se pojavijo zdravstvene težave, ki jih imenujemo akutna višinska bolezen. Akutna višinska bolezen (AVB) se lahko pojavi pri vsakomur, ki se vzpenja, na glede na starost, spol, kronične težave ali dobro telesno pripravljenost. Poglavitne težave AVB so: neješčnost, slabost, bruhanje, občutek nemoči, vrtoglavost, nespečnost, nezanesljiv korak in težave s koncentracijo. Če vzpon kljub AVB nadaljujemo, se razvijejo resne in smrtno nevarne zdravstvene težave. Nastaneta možganski in pljučni edem (oteklina). Pri edemu možganov je bolnik nesposoben trezno presojati, postane zmeden, njegovo vedenje je nenavadno, gibi so neusklajeni, korak se mu zapleta, kot bi bil pod vplivom alkohola. Če človek ni sposoben hoditi v ravni črti, ima zagotovo možganski edem. Če se ne ukrepa, umre. Pri pljučnem edemu je bolnik ponavadi izjemno utrujen, težko diha v mirovanju, kašlja in izkašljuje penast, rožnato obarvan izpljunek, dihanje spremljajo dodatni zvoki (kot nekakšno klokotanje), občutek ima, da ga stiska v prsnem košu, ustnice in nohti so modro obarvani.

Preprečevanje višinske bolezni: Višinsko bolezen preprečimo s počasnim vzponom. Priporočamo, da se od višine 3000 m na dan vzpnemo le za 300 m. Na vsakih 1000 m vzpona prespimo na isti višini dodatno noč. Zaužiti moramo dovolj tekočine in paziti na redno prehrano, bogato z ogljikovimi hidrati. Ne smemo uživati alkohola, uspaval in zdravil proti bolečinam, ki vsebujejo narkotike. Proces aklimatizacije lahko pospešimo z zdravilom acetazolamid (Diamox, 250 mg na 12 ur, tri dni zapored), ki ga začnemo jemati na višini 2800 m.

Zdravljenje višinske bolezni: Ob pojavu težav, ki jih je povzročila višina, je nujen spust, kajti nadaljevanje vzpona je lahko smrtno nevarno. Spustimo se na višino, kjer so se prvič pojavile težave akutne višinske bolezni; običajno zadostuje 500 m do 1000 m spusta. Postopen vzpon lahko začnemo, ko težave povsem izginejo.

Aklimatizacija: Človek praviloma na višino nad 2500 m ni prilagojen. Z vzpenjanjem vsebuje vsak vdih vedno manjšo količino kisika. Na višini dihamo hitreje, pogosto je tudi periodično dihanje − nekaj časa dihamo hitro, nato za nekaj sekund prenehamo dihati in nato znova zadihamo pospešeno. Takšno dihanje je bolj izrazito ponoči in se izboljša, ko se aklimatiziramo, zato ne sme vzbuditi skrbi. Ponoči se pogosto zbujamo, pojavijo se živahne sanje, količina izločenega seča je večja in ob naporu postanemo hitro zasopli. Prilagajanje na višino, ki ga imenujemo aklimatizacija, je torej nujno potrebno. Telo se z aklimatizacijo postopno prilagodi na manjšo koncentracijo kisika v zraku. Aklimatizacija je počasen proces, ki traja več dni.

VIR: Kraiher A, Berger T (eds). Zdravi na pot + nazaj. ZZV LJ 2005

Povezave:
http://www.revija-vita.com/Vita_51/Poznate_visinsko_bolezen_/poznate_visinsko_bolezen_.html